Ok, takole gre tole. Ubistvu imam včasih dosti materiala za delit z drugimi, pa me malo “jebe” tole pisanje, ker roko na srce, čisto vsak ne more kar nekej klobasat in nalagat; razen če zna, tako kot naš Šini (ki je tudi razlog, da sem se tole sploh lotil pisat!). Sicer se mi še vedno poraja vprašanje, kdo bi to bral, pa sem prišel do zaključka, da je ipak mogoče lažje kdaj kaj napisat in si s tem prišparat razlago enih in istih stvari različnim osebam prek Skypa in podobno, pa če že ne drugega, bo vsaj za moj arhiv. Sicer nimam niti približne ideje o čem bi sploh pisal in kako na “gosto”, ampak bom probal približno opisat, kako je blo it z dvema potovalkama na avion in tam začet normalno funkcionirat. Ne torej vodič za preživetje, ampak povzetek vtisov in ugotovitev 🙂
Skratka, ideja o menjavi lokacije se mi je valjala po glavi že kar nekaj let; sem mnenja, da je to najboljša stvar, ki jo evropa (trenutno še) “tala” mladim. Po tolkih zgodbah o doživetjih ki jih slišim od drugih, ki so to že dali čez, sem si težko predstavljal, da bi bilo lahko slabo. Ubistvu je celotna zadeva sila enostavna ( če ne študiraš na NTFju ); približno verjetno itak že imaš idejo kam bi šel, to idejo nato primerjaš s seznamom obstoječih povezav s tvojo fakulteto, greš do koordinatorja za mednarodne izmenjave, izpolniš par papirjev in stvar je v procesu. Pošlješ še par papirjev in v kratkem dobiš domov pogodbo od sklada Erasmus, ki ti (za te čase precej radodarno) nakaže 450eur na mesec.
Kot rečeno, v teoriji, jaz sem to zadevo želel izpeljati že lani, pa se na naši fakulteti nobenmu ni dalo ukvarjat z več kot dvemi kandidati na fakulteto (v tem primeru pač nekdo prebere motivacijsko pismo in izbere dva kandidata izmed večih), s ponujenim Zagrebom se pa pač nisem zadovoljil. Ubistvu je to precej smešno, tako bi lahko dobival štipendijo v omenjenem znesku, za mesto, ki je bližje in cenejše kot Ljubljana. Sploh ne tko slabo, ko zdej pogledam nazaj … Kakorkoli, ker v tretjem letniku izmenjava ni možna, ti kot študentu preostane zgolj še opcija pisanja diplome v tujine, za kar ti evropa nameni 3 mesece štipendije (spet je na NTFju to skoraj nemogoče, ker informacij o tem nima nihče, potrudi se pa tudi nihče – tukaj predvsem pohvale supportu na Univerzi v Ljubljani, ki mi je pomagal čez ta proces z informacijami) ker pa sem vedel, da bo ta zadeva sila kratka (in ker imam trenutno status absolventa), sem planiral še opravljanje Erasmus prakse, kar je dodatne 4 mesece. Tako nekako lahko ostanem tukaj cca 7 mesecev, morda še kakšnega ekstra, če bom našparal kakšen euro.
Potem ko imaš denar na računu, pogodbo v roki, ubistvu samo še kupiš letalsko karto in greš … Edina težava je ta, da ko prideš na destinacijo, nimaš še strehe nad glavo, ura ko stopiš iz aviona pa je polnoč. Tako verjetno vsaj prvi teden preživiš v hostlu / na couchsurfingu ali pri znancih. Meni je ta proces iskanja vzel 14 precej stresnih dni in nešteto ogledov stanovanj. V teoriji je stvar sicer čisto preprosta; ponudbe je ogromno, vendar se zatakne, ko stvar dejansko vidiš v živo, saj je v 90% primerih nekaj v ozadju, ali pa je stanovanje enostavno predaleč. Videl sem svašta – sobe s pogledom na dnevno, sobe brez oken, sobe v obupnem stanju s plesnijo, sobe, kjer si stanovanje deliš s 40letnim cimrom, ki ne govorim ne portugalsko ne angleško, sobe kjer si deliš stanovanje z družino (kriza pa to), sobe brez kakršnegakoli pohištva, pa do ekstremov – perfektnega studio stanovanja v centru mesta, kjer pa je težava, da je stojna višina cca 185cm, kar zna bit za mojih 193 kar težava … Na koncu sem sicer imel srečo in našel ugodno novo prenovljeno stanovanje na odlični lokaciji, vendar bi se vmes skorajda že predal in vzel precej slabše možnosti – ker si enostavno samo želiš svojo posteljo in svojo omaro, kamor lahko stvari končno razpakiraš.
Potem počasi sledi življenje na novo – torej nova fakulteta, spoznavanje preostalih Erasmovcev, lokalov, kafičev, jezika, ljudi, kolobocija s papirji za mesečno in podobno. Ampak to vse je vredno že prvi teden, ko si zvečer na kavi oz. pivu in se zaveš, da nisi na potovanju, in da ne odhajaš čez en teden, kot večina turistov v bližini. To sem si zmerej želel na potovanjih! 🙂
Sam sicer tukej nimam nikakršnih obveznosti, razen tega, da naj bi napisal to mojo diplomo, vendar niti nisem ziher, če mi je to prioriteta trenutno (oz recimo temu, da se mi še ne mudi), pa tudi mojga mentorja niti ne zanima kaj dosti ali sem sploh živ in kje sploh sem. Ne glede na to, sem na faksu našel par predmetov, kamor sem se kljub temu, da se mi ne priznajo, vpisal in poskušam delat na projektih zase. Kar se tiče same fakultete – gre za ogromno privatno šolo v centru Lizbone – IADE, ki na prvo oko izgleda super, ravno tako predmetnik, ampak je seveda varka. Kmalu vidiš, da nivoja zahtevnosti ni in tudi izdelki niso ravno na nekem nivoju (primerjam glede na svoje izkušnje), kar pa je logično, saj se lahko vpiše vsakdo, ki ima v žepu keš za šolnino. To je eden izmed prvih minusev, ker sem šel sem v pričakovanju visokega nivoja znanja in zahtevnosti, v resnici je podobna žalost kot pri nas na NTFju. Svetla izjema so profesorji, ki so večinoma iz “foha” in ne akademiki kot pri nas, kar pomeni, da večinoma vedo kaj delajo. Tako trenutno delam projekte pri precej solidnemu modnemu fotografu, ter pri izkušeni fotoreporterki s kar nekaj kilometrine. Skupni imenovalec skoraj vseh pa je prijaznost; odnos v razredu poteka popolnoma sproščeno in na prijateljski ravni. Prav tako so vsi izjemno dostopni na hodniku, predvsem pa precej ažurni kar se tiče emailov. Tega pri nas ponavadi ni, tukaj pa me pozdravljajo celo profesorji, ki me sploh ne učijo. Mogoče bi še poudaril dejstvo, da je faks precej dobro založen kar opreme tiče, predvsem pa je ta oprema na voljo študentom, ne pa pri nas, kjer je večina stvari omejena na zidove fakultete (kar je recimo absurdno, ko gre za robota za panorame, ki stane par tisoč eur, uporabiš ga lahko pa samo na faksu?:). Med drugim je na voljo kar nekaj SLR ter DSLR aparatov na izposojo, medium format hasselbladi z digital backom s kompletnim asortimajem Zeiss leč, velikoformatne kamere, manjši studio s cca 4-5 fleši in večino “dodatkov” ter kompletno opremljena in funkcionalna temnica in tako naprej ..
Tujcem se precej posvečajo, kar pa je tudi treba, saj so skoraj vsa predavanja v portugalščini in tako večinoma sem pa tja kako stvar povedo v angleščini, ali ti pa zadevo na koncu razložijo, vmes pa pač dešifriraš, kar ti rata, kar je nekako enako nič, ker je portugalščina izjemno kompleksen jezik. Ampak ni takih težav, ker večina dela poteka projektno, torej briefing + naloga s konzultacijami in oddajo.
Kar se pa same države in mesta tiče – Lizbona je precej hedonistično mesto, izjemno arhitekturno usklajeno (večina hiš je stvarih čez 100 let oz več) z ogromno skritimi kotički, razglednimi točkami, izjemnimi parki, kafanami skoraj vsepovsod in restavracijo takorekoč na vsakem vogalu. Če zajamem samo glavna opažanja – čas tukej teče počasneje, vlada dalmatinsko vzdušje; štacune se odpirajo ob 9h, ljudje hodijo na dolga kosila in nasploh se jim pretirano ne mudi. Delavnik je seveda temu primeren, ker zaradi uro in pol do dve uri dolge pavze za kosilo pogosto delajo precej pozno. Večerja je tukaj ob 10h (pač prilagojena delavniku) in zna trajat, ker si za to res vzamejo čas. Predvsem pa je očitno to, da ogromno Portugalcev je večkrat tedensko zunaj (kar mi je sicer ob tej krizi neznanka), restavracije so namreč skoraj vse brez izjeme vsak dan polne. Skratka, lagano sportski. Če citiram izjavo nekoga, ki sem tukaj spraševal glede tega “tempa”, je rekel, da prej so sicer delali počasi, da zdej, s to krizo in nižanjem plač, da se jim pa sploh ne mudi. Tako da je na trenutke precej logično, zakaj so v globoki krizi. Kar se tega tiče, tukaj v Lizboni je bilo do sedaj v cca 7 tednih skoraj ravno toliko protestov pred parlamentov, ker se trenutno sprejemanjo dodatni ukrepi z nižanji plač, ki so precej grobi; srednji sloj bo (če se ne motim) po teh ukrepih obdavčen 43%, sedaj pa nižajo plače javnemu sektorju ter dvigujejo DDV na motorna vozila, nafto in še par dobrin. Tempo teh protestov se stopnjuje, vsakič so tudi malo bolj napeti. Pa da ne bo pomote, to niso na ulici srednješolci in študentje, ker jim je to fajn, ampak so na ulici naše mame, fotri, dedki in babice. Normalni delavci in upokojenci, precej žalosten prizor! Kakorkoli, naslednji teden imamo še splošno stavka, tako da pričakujem, da bo mesto zaradi javnega prevoza obstalo. Zaenkrat sicer nekih premikov kot vem ni, je pa raja vsaj na ulici; medtem ko Slovenci doma pred TVjem jokamo kaj nam počne Majer …
Sicer pa je mesto cenovno primerljivo s Slovenijo, v določenih stvareh pa je še ceneje, to so kofeti, pekarne, pivo, vino in podobno. Kava, pivo in te prigrizki pa so tukej na meniju vsak dan; pekarne so povsod, kavo kuhajo tudi v supermarketu, kjer ti prodajo še fini kolač za zraven. Kar je kul, ker je to vse res poceni. Sicer pa nad hrano nisem navdušen, čeprav se sami smatrajo za gurmane. Hrana v teh restavracijah kjer jedo lokalci je v večini primerov pusta, enolična, sceno rešujejo razne indijske/angolske in tuje restavracije. Osnova je veliko mesa in pa kakšen pljunek priloge oz. zelenjave, veliko dajo tud na juhe, ki jih strežejo tud v parku. Povprečn obrok za kosilo/večerjo je tako šnicla na žaru, priloga pomfri ali riž. Včasih dobiš kukr specialiteto, pa ti na zrezku prinesejo še jajce ali pa malo ananasa in je to ful neki več. Pri krompirju pa dlje od pomfrija in slano kuhanega še nisem prišel, kar sicer ni ključna ponazoritev, pove pa veliko. Skratka, nisem jih skužil, ker o hrani res toliko govorijo, pa kako je pri njih vse dobro in oh in sploh in se včasih kar vprašam, če so kdaj že jedli v Franciji ali Italiji … Aja, picerij tako rekoč skorajda ni, ravno tako sem do sedaj videl točno dve italijanski restavraciji kjer bi stregli pašto. Njoki ne obstajajo, kisla smetana in pašteta tudi ne, suhe mesnine so v večini precej drage in sumljivih barv. Precej hecno včasih, ker si vse stvari pri nas jemlješ samoumevno, tukej jih pa ni .. Ampak se da, se odkupijo z izbiro zelenjave in sadja, kupiš lahko res skor vse.
No, omenil bi samo še dogajanje, ki ga je res veliko; mesto živi čisto vsak dan in tudi predvsem ponoči, tako da če imaš željo, si lahko vsak dan nekje na drugem eventu do 6.00 zjutraj. Koncerti, DJi, razstave, bolšjaki, fado, gledališče, dogodki v parkih/trgih, festivali filma in umetnosti, dizajnerske inštalacije … Tega je res ogromno in na kulturi se tukej res dela, ogromno je tudi iniciative v obliki zaskvotanih tovarn, hangarjev, kjer se dogajajo druženja, workshopi in podobno. Ni da ni skratka:) Kot alternativa je tukej še vedno plaža – 20 minut stran in si lahko izbiraš med n plažami in srfaš celo zimo (le-ta je tukej precej bolj človeška, temperature se gibljejo v povprečju med 10 in 15 stopinjami, kar je tud eden od faktorjev, zakaj sem tukej 🙂 )
Tko nekako bi tud zaenkrat zaključil tale predolg post, ki povzema vtise, ki sem jih zbral v teh 7 tednih. Itak sem ful pozabil/izpustil, tako da bom menda lahko še kako stvar ob priliki napisal, če se bo izkazalo, da to koga dejansko zanima (da vas vidim junake v kometarjih!). Lahko pa obljubim, da bom naslednjič krajši!:)
